Nov projekt: Naučiti se biti brez misli. To pomeni, da ne misliš na nič. Ne na slabo, ne na dobro. Ne na ženo, ne na otroke. Ne na službo in ne na seks. Enostavno, da imaš prazno glavo. Da um počiva. Da si lahko tudi ti odpočiješ.

 
 Biti brez misli. To pomeni, da ne misliš na nič. Ne na slabo, ne na dobro. Ne na ženo, ne na otroke. Ne na službo in ne na seks. Enostavno, da imaš prazno glavo. Da um počiva.

Za to sem se odločil po prebiranju dveh knjig Eckharta Tolla, Zdaj in Živeti v sedanjem trenutku. Projekt Biti brez misli je samo začetek dolge poti proti razsvetljenju. Biti brez misli je moja dolgoletna želja, ki pa je nisem spoznal, dokler nisem prebral teh dveh knjig. Nisem mogel verjeti, kako sem se našel v njih. Kot bi avtor pisal o meni. Lahko rečem, da sem se počutil bolje, ko sem ugotovil, da tovrstnih težav nimam na tem svetu samo jaz in da jih je možno celo odpraviti. Samo stopiti je treba na to pot.

O kakšnih težavah govorim? O tem, da imam štiriindvajset ur na dan (tudi, ko spim) glavo polno raznoraznih misli. Te misli niso nujno slabe, pomembno je, da so. Mogoče si lahko predstavljate, kako obremenjujoče zna biti to. Ves čas ti misli drvijo sem ter tja, ne moreš se umiriti. Um ves čas deluje, niti za hipec se ne ustavi. Vsakih nekaj sekund so misli drugje. Tudi, ko si osredotočen na eno stvar, se polovica uma ukvarja z nečem tretjim. Včasih se celo zaveš, da si ti tukaj, misli pa čisto drugje. Tudi ko to pišem,  vmes mislim na raznorazne stvari.

Cilj tega mojega projekta je, naučiti se um uporabljati takrat in edino takrat, ko ga potrebuješ. Kot orodje. Kot vrtalnik. Ko želiš zvrtati luknjo, vzameš vrtalnik, zvrtaš luknjo in ga spet pospraviš. No, predstavljam si, da z umom ni čisto tako. Bistvo je, da znaš upravljati z umom. Ne, da um upravlja s tabo. Da si znaš miselno odpočiti. Da ne misliš na nič. Zaenkrat si sploh ne predstavljam, kako naj bi to izgledalo. Ne predstavljam si zato, ker česa takega v življenju še nisem doživel. Ves čas mislim na nekaj. Tudi takrat, ko se zdim umirjen, mislim na milijon stvari. To je mogoče telesna umirjenost, v glavi je pa nemir. Nujno se moram naučiti izklopiti um in misli. Verjamem, da bo to odpravilo marsikatero mojo težavo.

Kako bom to dosegel? Avtor za začetek priporoča naslednje. Bistvo je, da se zavemo, da mi nismo naš um in da se ne istovetimo z njim. Mi smo mi, naš um je pa naš um. Ko se zavemo, da nam um tava, se postavimo v vlogo opazovalca. Torej, poskusimo se odmakniti od našega uma in ga opazujemo. Kaj počne, o čem razmišlja. Na začetku nam to morda uspe za delček sekunde. Bistveno je, da za hipec ustavimo miselni tok. Sčasoma, ko se zavemo in se ne istovetimo z našim umom, postanejo prekinitve miselnega toka daljše in verjetno dobimo tudi občutek, kako vse skupaj zgleda. Jaz si ne predstavljam čisto. Verjamem pa, da deluje. Avtor še svetuje, da se, v kolikor imamo težave prekiniti miselni tok, poskusimo čimbolj posvetiti stvari, ki jo takrat počnemo. Naprimer, da si umivamo roke. Osredotočimo se na čisto vsak gib, ki ga naredimo. In umu ne pustimo, da odide kamorkoli. Evo, to je to. Gremo!

Kaj konkretno delam, da bi dosegel ta svoj cilj? V trenutkih namenjenih sprostitvi, npr. v savni, se skušam osredotočiti na svoje občutke. Kako se takrat počutim.

To velikokrat sproži v meni močne občutke tesnobe. Vendar sem prepričan, da bom čez čas, po določenem treningu na ta način uspel ustaviti vse miselne tokove. Dopovem si, da je pomembno samo, kako se počutim v tistem trenutku. In kako se počutim? Če dobro razmislim, se lahko počutim edinole super. Moje telo obdaja prijetna toplota. Popolnoma nobenega razloga ni, da bi se obremenjeval s stvarmi, ki bodo, če bodo čez en mesec, teden, jutri ali pa čez eno uro. Nobenega!

Mogoče se to zdi samoumevno vendar ni. Počasi mi v glavo začenjajo pritiskati raznorazne misli. Pozitivne in negativne. Vendar je pomembno edino kaj čutim zdaj!

Verjamem, da bom po dobrem treningu uspel vse te misli in občutke, ki ne sodijo v zdaj povsem odpraviti. In vse moje skrbi bodo izginile. Problemi ne bodo več

Problemi, temveč samo prepreke, ki jih je treba v življenju preskočiti. Z njimi se bom soočil takrat, ko in če pridejo. Nobenega smisla ni, da bi se jim predajal v naprej.

Pri današnjem treniranju živeti zdaj sem dobil precej močan občutek tesnobe. Bil je kar dolgotrajen in nisem vedel kako naj se ga znebim. Pojavil se je, ker nisem bil aktiven, kot sem navajen. Bil sem v okolju, v katerem naj bi se sprostil, odklopil. To lahko narediš če znaš. Jaz pa se šele učim. In ker nisem bil aktiven predvsem telesno oziroma zavestno, je seveda um imel čas afne guncat in hodit naokoli in razmišljat o tem in onem. Moje telo pa zdaj, ko že ve kako, hitro pade v tesnobo. Potem se je pa nisem na noben način znebil. Predstavljajte si: sediš v savni in ne moreš nikamor. No, lahko greš ven, ampak nisi zato prišel v savno, da boš šel pol ven. Pa vroče je k svina. Idealna kombinacija da um zdirja naokoli, ti pa nimaš moči, da bi ga ustavil. Vso moč ti jemlje ta položaj v katerem naj bi se sprostil. Začaran krog.

Ampak zdaj tesnobo že poznam in vem da ni noben bavbav. Ni prijetna ampak v resnici ti pa nič hudega ne more. Ne smeš ji pustiti, da dobi zagon. In sem razmišljal, kaj bi naredil. Globoko dihanje ni pomagalo. In sem se domislil. Šel sem v en majhen bazencek. Začel sem plavati v krogu, pri tem pa brbotati vodo z usti. Počasi se mi je uspelo popolnoma osredotočiti na brbotanje. Z vsakim krogom sem bil vse bolj navzoč v tem bazenčku. Vse misli sem odrinil proč. Popolnoma sem se osredotočil na brbotanje. Uspelo mi je. Tesnoba je počasi izginila. Dobil sem še en dokaz, da se jo da premagati. S tem, da si navzoč tukaj in zdaj. Ne pa v nekem drugem času.

Tesnobi se ne smeš pustiti. Moraš jo kar odpihniti. In res deluje!