Jeza
 
Motnje
 

 
 
 Na tej strani boste našli moja razmišljanja o čustvih. Kar nekaj negativnih čustev sem doživel sam, nekaj pišem tudi iz izkušenj in pripovedovanj drugih.

Velikokrat so seveda čustva koristna in delujejo pozitivno. Strah nas naprimer obvaruje pred nevarnostjo, jeza povzroči, da naprimer dosežemo nekaj, česar z umirjenim vedenjem ne bi mogli. Tudi nevoščljivost je lahko pozitivno čustvo. Spodbudi nas, da naredimo stvari, ki se nam jih ne ljubi, da nam dodatno motivacijo. Občutje krivde nam omogoča, da bomo pri določenem dejanju, za katerega nam je bilo žal, v prihodnosti ravnali drugače. Torej, čustva so koristna in morajo biti. Na žalost pa veliko ljudi večino časa vodijo negativna, nekoristna čustva.

Nekdo se naprimer veliko časa pretirano jezi, pa nima od te jeze nobene koristi. Povzroča mu samo to, da je nemiren, čustveno napet, ves čas pripravljen na konflikt. Nekatere ljudi je neprestano nečesa strah in velikokrat je najhuje to, da ne vedo česa. Enostavno čutijo strah, ki ga ne znajo definirati. Ta strah jim povzroča to, da si ne upajo iz hiše, ker čutijo, da se jim bo zgodilo nekaj strašnega. Bojijo se poklicati po telefonu, ker se bojijo, da bodo slišali neprijetno novico ali pogovor ne bo tekel tako, kot so to predvideli v enem od svojih vnaprej pripravljenih scenarijev. Včasih se plašimo zaradi stvari, ki nimajo nobene realne osnove. Če bi o tej stvari v miru razmislili, bi ugotovili, da dejansko nimamo nobenega razloga za strah. Lahko si v mislih, ali pa na list papirja napišemo, katere so tiste stvari, ki nam povzročajo strah. Ko jih napišemo in podrobneje analiziramo, največkrat ugotovimo, da nas je strah zaradi tega, ker si vnaprej delamo zaključke, scenarije, ki nimajo ali pa imajo zelo majhne možnosti za uresničitev.Veliko naših neprijetnih čustev se pojavlja v naših medsebojnih odnosih, pa naj bodo to odnosi v službi, med prijatelji ali med partnerjem.

Vzemino za primer odnose med partnerjema. Sami pri sebi premislite, koliko neprijetnih trenutkov ste do sedaj preživeli samo zato, ker ste v pogovoru s partnerjem slišali nekaj, česar on sploh ni rekel, temveč je bilo le plod vaše domišlije. Velikokrat se, namesto, da bi se s partnerjem pogovorili, raje umaknemo, zapremo, ker mislimo, da se bomo drugače skregali. Različna čustva zato držimo v sebi, namesto, da bi jih povedali. Ta čustva se kopičijo in prej ali slej izbruhnejo na površje. In takrat je izbruh bistveno hujši, kot če bi naša čustva izražali postopno, se o njih pogovarjali in seznanjali ljudi okrog sebe. Velikokrat nam gre pri partnerju, staršu, otroku, sodelavcu neko njegovo dejanje ali ravnanje na živce, vendar mu tega ne povemo. Enostavno se nam zdi, da bi moral tisti drugi sam videti in ugotoviti, kako se mi počutimo. Vendar pa se velikokrat izkaže, da tega ne vidi in ne ve, pa naj se nam zdi naše čustvo še tako logično. Ponavadi se zatečemo še k etiketiranju in si mislimo: “glej ga bedaka, kako ne vidi, da mi to ni všeč”. Ali pa: “vseeno mu je zame. Tako grozno se počutim, pa nič ne stori, da bi mi bilo bolje”. Naučiti se moramo, da nihče ni jasnoviden in da bo naš sogovornik poznal in vedel za naša čustva in misli le tako, da mu jih razkrijemo. In takrat bo imel možnost tudi kaj storiti.

Največkrat sami ne moremo ugotoviti, da smo ujeti v krog neprijetnih čustev. Velikokrat živimo nesrečni iz dneva v dan in pričakujemo, nek dogodek v prihodnosti, ki nas bo naredil srečne in zadovoljne. Ves čas živimo po sistemu: “zdajle sicer nisem najbolj zadovoljen, vendar, čez dva dni, ko pa gremo na izlet bo pa res super”. In pogosto se zgodi, da od tega dogodka bistveno preveč pričakujemo. Zato smo takrat, ko do njega pride, razočarani, ker se spet ne počutimo tako dobro in zadovoljno, kot smo pričakovali. Težava je tudi v tem, ker sploh ne vemo natančno, kaj smo pričakovali. In tako se cikel spet ponovi: “zdajle sicer ni ravno super, toda, jutri, ko bo pa to in to, pa bo res v redu”. Vendar pa ta jutri le redko pride. Izkazalo se je, da veliko ljudi, namesto, da bi živeli v sedanjosti in izkoristili sedanji trenutek, žaluje za preteklostjo, za dobrimi starimi časi, ko je bilo bolje, kot je danes. Obenem pa pričakujejo prihodnost, ko se bo zgodilo nekaj, kar jih bo naredilo srečne. Rešitev omenjene težave leži v tem, da se naučimo uživati sedanjost in da se naučimo iz vsake situacije, tudi, če je neprijetna, videti predvsem pozitivno plat. Pozitivna plat nas bo naredila zadovoljnejše in nam omogočila, da bomo uživali v vsakem sedanjem trenutku, ne pa čakali prihodnosti ali žalovali za preteklostjo.Izredno veliko negativnih čustev in misli nam povzročajo vzorci, ki smo jih pridobili v otroštvu. Nekomu so naprimer v otroštvu dopovedovali, da je izkazovati čustva nekaj, česar se ne sme. Da se je slabo razjeziti, veseliti,... Zaradi takega vzorca ti ljudje tudi v odrasli dobi ne morejo in niso sposobni izkazovati svojih čustev. Drugi ljudje jih imajo za nečustvene. Pa vendar imajo tudi ti ljudje čustva, le da so jih nekje na poti izgubili, potlačili, ker jih niso smeli izkazovati. To je logična posledica, saj so jim vseskozi dopovedovali, da je to nekaj slabega. Tudi sam sem dobival veliko takih sporočil.

Sam sem imel do nedavna težave, da sem na svet gledal predvsem z negativne strani. Skoraj ni bilo stvari, ki bi me razveseljevala, navduševala. V vsaki stvari sem najprej videl nekaj negativnega, redko pa kasneje še kaj pozitivnega. Četudi sem imel kdaj pa kdaj pozitiven pogled na svet, to ni dolgo trajalo. Sporočila, ki so privedla do tega vzorca, sem dobival v otroštvu, predvsem od staršev. Večinoma je bilo gledanje na stvari negativno. Da prihodnost ni svetla, da je bolj temačna. Ni bilo sicer zelo ekstremnih negativnih sporočil, jih pa je bilo količinsko veliko. Bila so sporočila, da so ljudje predvsem slabi, ne pa dobri. Živeli smo v materialnem in čustvenem pomanjkanju. Ko govorim o materialnem pomanjkanju, ne mislim, da smo bili lačni ali kaj podobnega. Prav nasprotno. Vedno smo imeli na mizi nešteto jedilnikov, vsak po svoji izbiri. Toda, otroci nismo bili deležni stvari, ki so jih naši vrstniki imeli. Zadnja leta spoznavam, da vzrok ni bilo resnično pomanjkanje. Glavni vzrok je bil v tem, da starša nista znala ravnati z denarjem, ki sta ga zaslužila. Storila sta to, da sta plačo, ki sicer ni bila ne vem kako visoka, pa tudi nizka ne, prinesla domov iz banke, v omaro na kupček. In potem si je vsak od njiju jemal denar, kakor se mu je zdelo. Jasno je, da ga je vedno zelo kmalu zmanjkalo. In nista vedela za kaj sta ga zapravila. Le vedno sta bila brez denarja. Namesto, da bi ga začela bolj racionalno izkoriščati, sta ustvarila neko atmosfero pomanjkanja, ki se je prenašala na vse družinske člane. V tej atmosferi so se potem pojavila tudi druga miselna izkrivljenja, da itak ne moremo ničesa ustvariti, da ne bomo nikoli ničesar imeli. In da itak nima smisla varčevati, ker nam nič ne ostane čez mesec. To je bila velika napaka. Če vsaj malo spremljaš, kam gre denar, ti ga zagotovo ostane nekaj tudi za varčevanje. To vidim zdaj.

Naj bo za zdaj dovolj o materialnosti. Podajmo se na čustveno področje. Ta negativna atmosfera je seveda pustila posledice tudi na čustvenem področju. Vzdušje, ki pri starših traja še sedaj, nam je govorilo, da ne moremo biti srečni, veseli, zadovoljni. Da se je treba ves čas nad nečem pritoževati.

Se nadaljuje...

Jeza
 
 
 
 Jeza - povemo zato, da dosežemo spremembo ravnanja pri drugih. Jezo stresamo na vedenje, ne na osebo!

Ne jezimo se zaradi situacij, na katere ne moremo vplivati (npr. promet,...).

Včasih pomaga, če jezo samo poslušamo. Pravico imaš biti jezen. Jeze se ne sme zanikati. Tudi, če si jezen, si  v redu.

Ne uporabljamo fraz, "ti si pa to naredu,..." ali pa "ti si pa tak pa tak". Raje uporabimo "meni pa ni všeč, da si to naredil."

Motnje
 
 

 Kadar pri nekom negativni čustveni vplivi trajajo dlje časa, je možno, da preidejo v resnejšo duševno motnjo. Namenoma pišem motnjo in ne bolezen. Pri takih motnjah gre namreč za porušeno kemično ravnovesje v možganih in ne gre za bolezensko stanje. To je zelo pomembno!

Na kratko bom opisal nekaj pogostejših motenj. Morda vas že dlje časa mučijo neprijetna čustva in misli in se boste pri branju opisa katere od motenj prepoznali. Ali pa se boste prepoznali, ne da bi sploh vedeli, da imate kakšne težave. Možno je, da vas že dolgo časa nekaj muči, pa ne veste kaj. Mogoče imate neka občutja, pa enostavno ne veste, kaj bi z njimi? Zato tudi ne veste, kako bi si pomagali.

To se je dogajalo tudi meni. Lahko rečem, da je pravo olajšanje, ko ugotoviš, zakaj gre. Včasih je to zelo težko. Če greš k svojemu zdravniku, te pogosto čudno gleda in ne razume, kaj govoriš. Ker te zaradi vsega boli želodec, dobiš Rupurut, ki pa ne pomaga. Ali pa še huje, pravi, da ti ni nič, da se ukvarjaj s športom in več seksaj. Če še naprej težiš, te pošljejo na celo verigo specialističnih preiskav. Seveda ugotovijo, da je razen določenih nepomembnih stvari s tvojim telesom vse v redu. Ti pa se vseeno slabo počutiš.