V zadnjem času precej razmišljam o tem, ali in kako bom uspel svoja zlata sinova vzgajati, voditi proti življenju. Vzgajati tako, da bosta zrasla v dobra, samozavestna človeka, ki bosta vedela, katere so njune vrednote in cilji.

Razlog za to razmišljanje je tudi v tem, da sam nisem nikoli imel nobenih vrednot in ciljev. Sploh nisem vedel, da obstajajo, da jih je za polno življenje treba imeti. Saj drugače ne veš, kdo si in kam greš. In povsod, kjer si ti ni v redu.

Jaz na žalost šele zdaj spoznavam, kaj so moje vrednote, postavljam cilje. Vendar se ne obremenjujem preveč, ker je to tako pozno. Raje se veselim prihodnosti.

No, v zvezi z vzgojo mojih otrok me je zadnjič prešinila ena zanimiva in vesela misel. Kar naenkrat sem dobil občutek, da sta oba sinova v taki fazi, toliko zrela, da ju bom lahko vzgojil v taka človeka, kot mislim, da morata biti. Pri sebi pa sem tudi začutil, da imam interes, željo, moč in znanje, da to uresničim. Prav rekel sem si: "Karkoli se zgodi, vem, da sem to zmožen".