V zadnjem času precej razmišljam o tem, ali in kako bom uspel svoja zlata sinova vzgajati, voditi proti življenju. Vzgajati tako, da bosta zrasla v dobra, samozavestna človeka, ki bosta vedela, katere so njune vrednote in cilji.

Razlog za to razmišljanje je tudi v tem, da sam nisem nikoli imel nobenih vrednot in ciljev. Sploh nisem vedel, da obstajajo, da jih je za polno življenje treba imeti. Saj drugače ne veš, kdo si in kam greš. In povsod, kjer si ti ni v redu.

Jaz na žalost šele zdaj spoznavam, kaj so moje vrednote, postavljam cilje. Vendar se ne obremenjujem preveč, ker je to tako pozno. Raje se veselim prihodnosti.

No, v zvezi z vzgojo mojih otrok me je zadnjič prešinila ena zanimiva in vesela misel. Kar naenkrat sem dobil občutek, da sta oba sinova v taki fazi, toliko zrela, da ju bom lahko vzgojil v taka človeka, kot mislim, da morata biti. Pri sebi pa sem tudi začutil, da imam interes, željo, moč in znanje, da to uresničim. Prav rekel sem si: "Karkoli se zgodi, vem, da sem to zmožen".

Včasih sem govoril, da si želim, da bi imel toliko, da bi otrokoma nekaj dal, ko bi šla v samostojno življenje. Na primer majhno stanovanje. Saj to je fino, vendar pa sem spoznal, da jima lahko dam še neprimerno dragocenejše stvari: dobro samopodobo, samozavest, interes in željo po neprestanem izpopolnjevanju znanja,...

V zadnjem obdobju sta, oziroma je posebej Klemen, zelo impulziven, nagle jeze, udarja, tolče, itd. Želim, da bi se obvladal, vem pa tudi, da mu moja jeza, norenje in dretje ne bo nič koristila. Zato sem se domislil posebnega postopka.

Bom razložil kar na primeru. Klemen je bil v vrtcu s fantkom, recimo mu Matic. Matic je čisto prijeten fantek, tudi večkrat sva se na igrišču kaj pogovarjala, razlagal mi je stvari,...

Ne vem kako in zakaj, nisem se ukvarjal s tem, ampak očitno je imel Matic v skupini močno propagando, Klemen pa je očitno tudi hitro padel nanjo. Prišlo je do tega, da je bil naenkrat Matic najboljši, najpametnejši, skratka, ni ga bilo čezenj. Saj, v bistvu me ne moti, če je Matic "pametnejši" od mene, pa vzgojiteljice pa še koga. Motilo me je, ker je bil Tomaž konstantno pametnejši tudi od Klemena. Oziroma, Klemen je mislil tako. Vse kar je imel Matic, kjer je bil, kar je počel, vse je bilo najboljše, drugo pa ni bilo nič vredno.  Meni pa to ni bilo všeč, ker sem želel, da Klemen sam o sebi misli, da je enakovreden ostalim otrokom, tudi Maticu, če ne že boljši.

Poskušal sem na razne načine, s prepričevanjem, razlago, dokazi, da Matic le ne ve vsega. Nič ni pomagalo. Vse kar je povedal Matic je bilo za Klemena zakon.

Dolgo sem razmišljal, potem pa sem se domislil naslednje taktike. Občasno sem začel omenjati Matica. Spomnim se, da je Klemen večkrat omenjal, da ima Matic ne vem kakšen avto doma in nisem ga mogel nikakor prepričati, da si izmišljuje. Pa sem mu rekel: "Meni je pa Matic rekel, da me bo za rojstni dan peljal s Ferrarijem". Ali pa "Matic mi je pa rekel, da me bo peljal z vesoljskim taksijem na luno". "Tomaž mi je pa povedal, da je videl živega dinozavra".

In Klemen je vsakič začel razmišljati. Ko je te besede o Ferrariju, vesoljskem taksiju in dinozavru slišal iz mojih ust, so se mu očitno zdele zelo nesmiselne.

Seveda je nekaj časa trajalo, preden je obrodilo sadove. Bilo je potrebno tudi precej mojega potrpljenja in njegove jeze.
Večkrat je rekel: "Oči, pa nehi še s tem Maticem!". Pa sem mu odvrnil: "Klemen, saj si mi ti sam povedal, da je Matic najpametnejši. Pa povedal si mi tudi, da ima novega Ferrarija. Kaj se zdaj repenčiš?"

Sčasoma je to minilo in sedaj o Maticu ne govori več. Jaz ga občasno še spomnim, da vidim, kako bo reagiral. Če še deluje.

Pa še en primer. Velikokrat, ko se dogovarjamo, da bomo šli na izlet, se pritožujeta: " Ne bom šel. Pa zakaj moramo skos na ene izlete hodit? Ne maram te, ker me skos siliš v hrib hodit." Jaz pa vem, kaj je moj cilj. Namreč ravno to, da gremo v naravo, pa v hrib. Sam tudi nisem ravno navdušenec za v hrib, vendar vem, kako uživata, ko gremo. In zato odločitve o tem res ne morem prepustiti njima.

Takrat uporabim sledeče. Nekaj časa se pogovarjam z njima, spoštljivo. Sprašujem, kje je težava, zakaj si ne želita iti, ko pa se spomnim, kako mu je vedno fino.

Če še vedno ne gre, utihnem, čez čas pa rečem: "Odločil sem se, da grem na izlet, potem pa se bom ustavil še na letališču. Res si želim,da bi šel tudi ti z mano. Vendar,če pa ne želiš, pa tudi razumem." Letala namreč vsi obožujemo.

Potem je seveda takoj: " Oči, jaz bi šel tudi". Jaz pa rad provociram in rečem: "Ampak, saj si rekel, da ne boš šel?".

"Oči, ali lahko grem?" In potem gremo in se imamo fino.