Ne vem, če sem to že kje napisal, pa naj za gotovo še enkrat. Nekega sobotnega jutra sem začutil, da je zadnji čas, da začnem obiskovati psihoterapijo, saj sem začutil, da sam nikakor ne bom mogel razrešiti svojih življenjskih situacij, čustev, misli in ne nazadnje tudi telesnih simptomov, ki so posledica vsega tega.

Veliko se o tej terapiji pogovarjam tudi z drugimi. Med drugim sem se pogovarjal tudi z mojo dobro prijateljico, ki se ji zdi, da bi se lahko enakovredno kot s terapevtko pogovarjal tudi z zaupnimi prijatelji, če bi jih seveda imel. No, pa jih nimam. In čutil sem, da tudi če bi jih imel, to ne bi bilo ravno to. Moja teorija v zvezi s tem je bila taka: prijatelji imajo vsak svoje probleme, poleg tega mi niso na voljo ravno takrat, ko bi jih rabil. No mogoče bi tudi bili, če bi bili res pravi prijatelji. Vendar, kot sem napisal, takih pač nimam.

Danes zjutraj, med vožnjo v službo pa sem po sto letih poslušal radio. Oddajo ne vem, neki nasveti... Bom pogledal. Mislim, da je bil gost mag. Roman Vodeb? Slišal sem samo en majhnen del njegove razlage. Ampak se me je zelo dotaknila. Govoril je nekako o vplivu naših dejanj, preteklih in sedanjih na našo psiho, telo, počutje in na sploh na naše sedanje življenje. Naprimer, če človek, ki je drugače dober, naredi neko neetično, nemoralno dejanje, to zelo težko prenese in se zelo obremenjuje se tem. Nezavedno se želi posuvati s krivdo, obtožuje se, ves čas razmišlja samo o tem. To na žalost vem čisto iz svojih izkušenj, ker se mi natonko to dogaja že vse življenje. Natanko to. Na žalost to nima nikakršnega realnega učinka. Samo meni jemlje življenjsko energijo. Ima raznorazne misli v zvezi  s tem, tako dolgo, da se mu to začne poznati tudi na telesu - somi. Naprimer na srcu, lahko ima migrene. Velikokrat se to pozna na tistih organih, ki imajo simbolno povezavo s tistim, s čemer se obremenjuje. Npr. dober človek, ki misli, da je naredil nekaj grdega, bo zbolel na srcu. Človek, ki ga boli hrbtenica, je pogosto v življenju upogljiv, ga tlačijo. Človek, ki ima težave s koleni, je moral v življenju velikokrat poklekniti pred drugimi.
Nazadnje je govoril še o terapevtih in povedal nekaj, kar sem jaz prej samo čutil, pa nisem znal definirati. Zdelo se mi je samo, da svoji terapevtki zelo zaupam, ker mi res pomaga, poleg tega vem, da je strokovno usposobljena, poleg tega pa jo tudi plačam in vem, da me bo v tistem času res brezpogojno poslušala in mi pomagala.

Po poslušanju pa sem dobil še neko drugo gledanje na vse skupaj. Nekaj, kar sem v bistvu že vedel, pa si nisem znal pojasniti.

Namreč, neka poslušalka je klicala in vprašala, ali človeku, ki je izgubil službo pomaga, da ga tolažimo. Da bo že dobil drugo službo. Odgovor je bil tak: pomaga, če jo izreče avtoriteta. To je lahko nekdo, ki mu zelo zaupamo (brezpogojno), svetovalec, terapevt. Če nam to izreče kdo drug, to ne pride do našega nezavednega in nam ne pomaga spremeniti misli, ki jih imamo. Če pa to izreče avtoriteta, temu tako zaupamo, da nam lahko pomaga spremeniti miselni vzorec in posledično tudi naše razmišljanje in vedenje.

Celoten posnetek oddaje je na voljo tukaj:

http://www.rtvslo.si/play/roman-vodeb-o-stresu/ava2.20054826