Vas muči zaskrbljenost?

Stalna, vsakodnevna? Že dolga leta, kot mene?

Potem upam, da boste v naslednjem prispevku našli kaj koristnega zase, kakšno pomoč.

Pred leti sta mi v knjižnici prišli v roke knjigi Zdaj in Živeti v sedanjem trenutku. Pograbil sem ju, saj sta mi po naslovu dali upanje, da bom rešil problem, s katerim se ubadam že vse življenje. Ker ne znam živeti zdaj, ampak ves čas živim v preteklosti ali prihodnosti. In to je grozno obremenjujoče. Vsako minuto je prisoten strah. Pred prihodnostjo. Strah, kako bom.

Z navdušenjem sem prebral obe knjigi, podčrtaval. Zastavil sem si cilj, da se bom naučil živeti brez misli, da si bom znal sprazniti glavo, ko bo to potrebno. Se znebil neprestanih skrbi, ki mi rojijo po glavi. Na žalost pa kljub želji in upanju nisem vedel, kako naj to dosežem. Po kateri poti naj grem, kam naj se obrnem.

Ni mi uspelo. Knjigi sta za moj okus preveč duhovni, pišeta o abstraktnih stvareh. Jaz pa sem potreboval odgovore na konkretna vprašanja. Konkretna navodila, kuharske recepte, kot včasih pravim. Nisem znal začutiti osvoboditve svojega uma.

Eno večjih spoznanj, ki mi jih je dal trenutno moj trenutni priljubljeni avtor Dale Carnegie v svoji knjigi How to Stop Worrying and Start Living je, da nisem edini, ki se tako počuti. Kako pa? Večno in stalno zaskrbljen. Ugotovil sem, da za tem trpi ogromno ljudi in da vsi plačujemo strašansko ceno te svoje zaskrbljenosti. Strašansko. Če samo pomislim na vse, zaradi česar sem živel v nenehnih skrbeh v zadnjih 40 letih. Grozno. Čudim se, da sploh se živim, da nisem že na psihiatriji. Res ne morem verjeti, da sem vse to prenesel in sem še vedno živ. Dale mi je v svojih knjigah ponudil konkretno razlago, da je podobnih še na milijone po svetu in vsem se je in se še dogaja enako. Ponudil mi je konkretna navodila, kako naj ravnam, da se bom znebil zaskrbljenosti in da bom živel samo za danes in ne za včeraj, ne za jutri.

Samo danes do večera in me ne bo skrbelo, kaj bo jutri. S tem se bom ukvarjal, ko to pride. Spoznavam, da se s spoznanjem in odkritjem vzrokov te svoje zaskrbljenosti, moja pot začenja. Pot, na kateri bom treniral. Vsak dan.

Da bom pozabil tisto, kar sem se učil 40 let. In se naučil, kako razmišljati in živeti, da me ne bo v vsakem trenutku razjedala neopredeljena zaskrbljenost, dvom vase in v prihodnost. Da bom nehal plačevati to ogromno ceno, ki jo plačujem. Treniral bom, da mi bo tako pravo razmišljanje prišlo v podzavest, da ga bom začutil. In verjetno bo to vsakodnevni trening do konca življenja. Veselim se ga, ker vem, da ne more biti nobena stvar bolj grozna od tega, kar se mi je dogajalo do sedaj.

Vedno sem bil začuden, da mi nobene sprostitvene tehnike niso pomagale. Nobena savna, masaža, počitnice, odmor. Nič. Nikjer se nisem mogel res sprostiti. Zdaj vem, zakaj. Kamorkoli sem šel, sem vzel zaskrbljenost s seboj. Vedno sem se spraševal, kako naj jo pustim doma. Tudi v knjigi Zdaj nisem dobil odgovora.

Dal mi ga je Dale. Sprijazni se s stvarjo, v duši sprejmi tisto, kar se lahko najhujše zgodi. Ko to sprejmeš, se edino lahko umiriš. Ne pa da v vsakem trenutku življenja skrbiš, kaj se ti bo zgodilo. Si delaš scenarije, kako bo. Na to me je že pred leti opozoril dober prijatelj Samo, ko mi je povedal za znanca, ki se ob težavi vedno vpraša: "Kaj je najhujše, kar se mi lahko zgodi?"
Tega se še dobro spominjam, priznam pa, da nisem točno vedel, kaj naj naredim s tem. Pač rabim točna in pisna navodila, ki sem jih dobil v Daleovi knjigi.

Zanimivo je, koliko let sem živel v strahu, zaskrbljenosti. 40 let, oziroma odkar pomnim. Bom povedal nekaj primerov.

S sva punco živela pri njenih starših v deloma opremljenem podstrešnem stanovanju. Čeprav sem jaz že hodil v službo in sva imela nekaj denarja, sva želela prihraniti. Pri najemnini. Živela sva tam, kljub temu, da se njen oče s tem ni strinjal in sva bila vseskozi v konfliktih z njim. Oziroma bolje, on je bil v konfliktih z nama. Midva nisva bila oziroma nisva hotela biti v konfliktu z nikomer. Vedno sva se umikala, hotela biti neopazna. Da naju ne bi vrgli ven, da bi prihranila.
Danes spoznavam, kakšno strahotno ceno sem plačal za to. Govorim samo o sebi, saj zanjo ne vem in tudi ni bistveno.

Za njenega očeta danes spoznavam, da ni bil čisto nič kriv. Bil je kriv toliko, ker se ni znal obnašati do lastne hčere. Samo toliko. In še to ni bil moj problem. Moja krivda je v tem, da se nisem znal odmakniti od tega. Da sem bil pohlepen in želel prihraniti. Vendar sem plačal strahotno ceno namesto najemnine nekje drugje.

Drug primer je bil, ko sva šla eno leto na dopust na Korčulo. Ali sem imel kaj od tega dopusta? Mogoče, vendar se jaz žal tega ne spomnim.

Spomine mi prekriva samo ena stvar. Spomnim se, da sem nesel sabo zaskrbljenost. Ker pri njej doma nismo imeli komunikacije, se je večkrat zgodilo, da so njeni starši pustili ključ v vratih in nisva mogla noter. Glede na razmere si morda lahko predstavljate, kako sem se počutil, ko sem začutil, da ne morem noter. Stiska, strah,… Mogoče si je to težko predstavljati. Ne vem.
In ta strah sem nesel s seboj na počitnice. Saj so bili tudi lepi trenutki tam, zdaj se spomnim. Vendar pa me je 14 dni preganjal strah, kako bo, ko bova prišla ponoči domov in ne bova mogla noter. Nešteto vprašanj. Kaj bova naredila? Kako bova prišla noter. Kako jih bova zbudila? Kakšen bo odziv? Slaba volja, kreganje?

Nič od tega se potem ni uresničilo, ker sva prišla podnevi in tudi ključa ni bilo v vratih. Vendar je spomin na to zaskrbljenost, strah ostal. Do danes.

Si  lahko predstavljate ceno, ki sem jo v resnici plačal ta te počitnice. Ne v denarju, zapravila nisva veliko. V svoji glavi.

Takrat nisem znal odpraviti te zaskrbljenosti. Danes se učim to početi. Lažje mi je, ko berem, poslušam in gledam, da nisem edini na svetu, ki ga to muči. Imam upanje, ker vidim, da so ljudje, ki so to uspeli odpraviti. Pokazali so mi načine, kako se to naredi in vem, da bo to uspelo tudi meni.

Moja želja je, da zdaj ko vem, pomagam še komu, ki tega ne ve.